Za domačijo, ki ji po domače pravijo Mežnija ali Pri mežnarju (po imenu sodeč je domačija seveda pripadala mežnarju (cerkovniku oziroma cerkvenemu oskrbniku) odkrijejo še eno kolišče. Kaj od tega pa ni znanega. Več o koliščih, življenju koliščarjev ter o njihovih obrteh izvemo iz sosednjih naselbin.

V treh tisočletjih gradnje kolišča na Barju so se obrti precej spremenile. Če je v najstarejšem obdobju, v mlajši kameni dobi, orodje in orožje iz kamna, na koncu koliščarskega obdobja že vlivajo sekire in sulične osti v bronu. Sprva so koliščarji lovci, ribiči in nabiralci gozdnih sadežev pa tudi živinorejci in poljedelci. Na njivah gojijo ječmen (Hordeum) in pšenico (Triticum) – gojijo tudi lan ki je ena najstarejših gojenih rastlin –, prvi kmetovalci pa s seboj pripeljejo tudi govedo (Bos Taurus), redijo pa tudi prašiče, ovce in koze.

Koliščarji se izkažejo tudi kot dobri lončarji. V V. tisočletju pr. n. št. so posode sivkastozelenih barvnih tonov, okrašene z vrezanimi črtami in pogosto obarvane z rdečo barvo, tisočletje kasneje dobi keramika temnosivo do črno barvo. Lončarstvo doseže vrhunec v III. tisočletju pr. n. št., keramične posode pa so že izredno dekorativne, značilna je tudi t.i. pramenasta keramika, pri kateri posodo krasijo z odtiskovanjem tekstilnih trakov.

V obdobju razvite metalurgije (pozna bakrena, zgodnja bronasta doba) tvorno delujejo tudi koliščarji, npr. na koliščih na Lipovec, Stare gmajne in Hočevarica odkrijejo tudi več metalurških pripomočkov, kalupov (tudi dvodelnih) za vlivanje sekir, talilne posode, valjaste nastavke za mehove in šobe za pihalne cevi.