Je dal nekdo idejo, pa je bilo takoj za akcijo dva ducata Blatnčanov, da o psu ne govorimo. Tako smo se zadnjo zimsko polno luno zbrali ob sedmih zvečer za spremembo pred gasilskim domom v Blatni Brezovici in ne kot običajno ob različnih priložnostih v Športnem parku. Nekateri smo popili požirek antigripina, naredili gasilsko fotografijo in akademskih četrt ure počakali še nekaj zamudnikov. Pri gasilskem domu smo se spustili na Barje po svežih traktorskih kolesnicah. Celotno Bobrovo pot je dan prej dvakrat s traktorjem prevozil sam predsednik krajevne skupnosti in tako pot naredil prehodno. So pa tisti, ki so s seboj vzeli pohodne palice vseeno hodili lažje, kot tisti brez njih. Polna luna se je sicer izneverila in se sramežljivo skrivala za oblaki, iz katerih je prve pol ure celo snežilo, jih je pa vseeno toliko osvetljevala, da na naši poti nismo rabili svetilk s katerimi smo bili sicer vsi oboroženi.

Glede na to, da smo večina udeležencev celotno pot prehodili že ob otvoritvi meseca oktobra lani, se avtor vsebinskega dela poti ni zaustavljal pri informacijskih tablah in predstavljal njihovo vsebino, ampak je o poti nekje na polovici – pri štirni v Kravji dolini – podal le nekaj ključnih podatkov: da je ob poti devetnajst informacijski tabel, ki zajemajo zgodovino tega območja od srednje kamene dobe do danes, da so v okolici Blatne Brezovice, merjeno od kapelice, odkrili v krogu manj kot poldrugi kilometer več kot deset kolišč, med njimi tudi na Lipovcu (1942; večji kosi blaga, omet – kolišče je bilo raziskano še po »starem« – prekopali so celotno kolišče in ne le presejali posamezne kvadrante, kot to počnejo danes), v Starih gmajnah (2002; najstarejše kolo, dva drevaka), ob grabnu Hočevarica (1992; dva loka) v smeri proti Verdu ter zadnjega na Barju, kolišče Konec v smeri proti Bevkam, da lahko s pomočjo QR kod na tablah pridemo enostavno do podrobnejših informacij spletu, ki bodo, ko bo projekt v celoti zaključen, v slovenskem. Angleškem, nemškem in italijanskem jeziku, itd. Smo pa zvedeli tudi kaj novega, kot to, kje po potekal nov krak za sanitarno vodo, kje bo stala nova električna razdelilna postaja, zakaj zvonik cerkve sv. Jakoba zgleda, kot da bi ga zadela topovska krogla ali kje si bomo v vasi prizadevali postaviti trim kotiček.

Prehodili smo skoraj celotno pot, skoraj vseh sedem kilometrov, le da smo se namesto po Kurji vasi z zanimivim lesenim svinjakom in straniščem na štrbunk, proti cerkvi sv. Jakoba podali po malo svetlejši poti ob vznožju osamelca. Po dobri poldrugi uri hoje smo nočno avanturo zaključili pri cerkvi sv. Jakoba, da pa je bilo naše zadovoljstvo še večje, se je iz nahrbtnikov znašel čaj, vino, razne žganice, pa piškoti itd. Na poti do vasi smo se zaustavili še med kozolci ali na Mandrgah, »nujno« izmenjali še nekaj informacij in se dogovorili, da nočni pohod po Bobrovi poti ponovimo zadnjo zimsko polno luno prihodnje leto.

 

Milan Selan