Ljubljanski barje
Ljubljansko barje leži v barski kotlini, ki nastane s tektonskim pogrezanjem obsežnega območja Ljubljanske kotline, ki se ji v zadnji fazi, na prehodu pliocena v pleistocen pred dvema milijonoma let, priključita Ljubljansko polje in Ljubljansko barje. Ljubljanska kotlina v širšem smislu obsega celotni ugreznjeni del od Ljubljane do Jesenic, v ožjem smislu pa Ljubljansko polje in Ljubljansko barje. Širša kotlina je starejšega nastanka, svojo zasnovo dobi pred približno tridesetimi milijoni leti. Proces ugrezanja še danes ni končan.
Barje prepredajo številni prelomi, ob katerih se pogrezajo posamezni kamninski bloki. Od teh poglobitev se dno postopoma dviga do obrobja oziroma do osamelcev, ki so dejansko pod mlade naplavine nepotopljeni deli dna Ljubljanskega barja in so ostali na suhem. Njihova geološka sestava ustreza sestavi obrobja in podlage. Vode, ki se stekajo na Ljubljansko barje zasipavajo kotlino s prodom, občasne ojezeritve pa z glinenim materialom, tako, da se v sčasoma nakopičijo velike količine sedimentov, ki ponekod dosegajo debelino skoraj 200 metrov (⊳).
Ker tudi Sava tovori ogromne količine materiala v obdobju intenzivnega topljenja ledu, se zgodi, da prod zajezi izliv Ljubljanice v Savo in povzroči poplavitev celotne barjanske kotline. Pred koncem zadnje poledenitve (pozni glacial) med 11.700 in 15.000 leti P. S., tu leži zelo globoko (oligotrofno) jezero, po koncu zadnje poledenitve pa jezero zaradi rečnih nanosov le malo kje še presega globino treh metrov. Tisočletja rečnih nanosov povzroči, da se jezero počasi krči, v drugem tisočletju pr. n. št. pa ostane le še močvirje, razrezano z Ljubljanico in njenimi pritoki.
Ljubljansko barje (289 m n. m.) sodi med najjužnejša visoka barja v Evropi in leži na skrajnem južnem delu Ljubljanske kotline, na severnem in severozahodnem delu ga omejuje Polhograjsko hribovje, na jugozahodu in jugu dinarska planota s Krimom in Mokercem (1.059 m n. m.), na jugovzhodu Šmarska suha dolina, od preostale Ljubljanske kotline pa ga loči ozek prehod (Ljubljanska vrata) ob Ljubljanici med Golovcem (450 m n. m.) in Ljubljanskim gradom (376 m n. m.). Dolgo je 20 in široko 10 kilometrov, meri pa 163 km² oziroma 0,8 % slovenskega ozemlja. V preteklosti so uveljavljeni različni izrazi, Ljubljanski morost, Ljubljansko močvirje ali Močvir, po mahovih tudi Mah, leta 1880 pa Fran Levstik v poročilu o melioracijah prvič uporabi ime Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo, in tàko ime ostane do današnjih dni, čeprav pravega barja že dolgo ni več. Iz barske ravnice do 100 metrov ven štrlijo številni osamelci in predstavljajo najmanj ugreznjene dele dna Ljubljanskega barja.
Profil vrtine pri Črni vasi kaže, da ležita nad triasnim, močno zdrobljenim dolomitom, pesek in prod. Nad prodom je plast karbonatne gline z rastlinskimi ostanki. Sledi več prodnatih plasti, ki se med seboj ločijo s plastmi mineralogenih in organogenih glin, saj je Barje enkrat velika prodnata ravan s posameznimi vodnimi zalivčki, drugič je bolj ali manj plitvo jezero z bogato floro in favno, tretjič zopet neprehodno močvirje in šotišče. V zgornjem delu profila se pojavi več kot 15 metrov debla plast gline, ki dokazuje, da Barje po zadnji poledenitvi in do konca koliščarske dobe prekriva jezero. V usedlinah je bogata favna polžev in školjk (npr. R. Pavlovec določi 19 vrst polžev in 4 vrste školjk), ponekod jih je toliko, da ljudje apnenčasto blato oziroma holocensko jezersko kredo, po nakopičenih polžjih hišicah, imenujejo kar polžarica.
Nad polžarico, ki je včasih prepredena s plastmi peska, sledijo plasti bogate z rastlinskimi ostanki, tem pa sledijo še rjava glina, šotno blat, šota in na koncu humus. Šota nastaja le v močvirnih območjih, kjer morajo vladati posebne razmere za njen nastanek. Idealne so takrat, kadar se ozemlje enakomerno pogreza, tako da ne pride niti do osušitve močvirja niti do ojezeritve.
