Kolišča postavljajo sočasno po vsej Evropi, najpogosteje v območju okrog Alp, vseh pa do danes odkrijejo že več kot tisoč. Prvega odkrijejo v letu 1854 v kraju Meilen ob Züriškem jezeru, pri nas dve desetletji kasneje, julija 1875, ko kolišča odkrijejo naključno pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti v bližini Iga. O ostankih naselbine na kolih, množici črepinj, živalskih kosti in orodij iz jelenovih rogov odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi poroča Deželnemu muzeju v Ljubljani. Raziskovanja se še istega leta loti Dragotin Dežman (Karl Deschmann (1821–1889)), muzejski kustos in ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani. Na Igu, ob potoku Iška, Dežman odkrije pet naselbin iz različnih časovnih obdobij, s pregledanimi več kot 9.000 m² zemljišča v dveh letih pa opravijo do danes najobsežnejša arheološka izkopavanja na Ljubljanskem barju. Kolišča na Barju, čeprav so do II. sv. vojne odkrita le na Igu in pri Notranjih Goricah (pod Blatno Bezovico leta 1943), ogrejejo pisatelja in duhovnika Janeza Jalna, da spiše roman v treh delih Bobri, v delu pa kar predvideva, da bo na Barju odkritega še marsikaj.

Rekonstrukcija kolišča Maharski prekop pri Igu, IV. tisočletje pr.n.št.
(Vir: Narodni muzej Slovenije, Igor Rehar)

Raziskovanje koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju delimo na več raziskovalnih obdobij,

• v obdobje odkritij prvih prazgodovinskih najdb na Ljubljanskem barju (od okoli 1826 do 1875) – pri izsuševanju Barja, ob gradnji železniške proge in pri gospodarskim rezanju šote najdejo rožene in kamnite sekire ter drevake;
• v obdobje odkritij prvih koliščarskih naselbin, od prvega, ki ga leta 1875 odkrijejo po naključju delavci pri kopanju jarkov ob Ižanski cesti in prvih uradnih arheoloških izkopavanj v Sloveniji, ki jih organizira Dragotin Dežman, muzejski kustos v Ljubljani (odkrije in razišče prvih pet kolišč, tam pa Dežman odkrije keramično posodo, kalupe in skoraj vse bakrene predmete z Ižanskih kolišč), do leta 1908, ko beležimo povečano zanimanje za koliščarje in njihovo kulturo, ko odkrijejo številna nova kolišča, pri raziskovanju pa sodelujejo tako šolani (Walter Šmid), kot ljubiteljski arheologi (grof Attems). Koliščarske najdbe z Ljubljanskega barja postanejo slavne zunaj Kranjske dežele, v svojih študijah pa jih enakopravno obravnavajo vodilni raziskovalci evropske prazgodovine;
• v obdobje raziskovanja kolišč v dvajsetem stoletju (od 1931 do 1996, ki jih spodbudi Rajko Ložar (utemelji tudi izraz kolišče) z izdajo Vodnika po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani (1931). Med II. sv. vojno kopači pri kopanju novih jarkov okoli Blatne Brezovice naletijo na več nepoznanih koliščarskih naselbin, ki zelo spremenijo sliko o razprostranjenosti kolišč na Barju. Po vojni (1953) z raziskovalnim delom na Ljubljanskem barju začne Josip Korošec, nestor povojne slovenske prazgodovinske arheologije. Z izkopavanjem začne na kolišču Lipovec pri Blatni Brezovici, s pomočjo domačinov pa istega leta v okolici Blatne Brezovice odkrije se naselbine Za mežnarijo, Zrnica, Za strugo itd. Korošec k raziskovanju pritegne tudi raziskovalce drugih strok in tako začne z interdisciplinarnim raziskovanjem Ljubljanskega barja;
• V najnovejše raziskovalno obdobje (od leta 1995 naprej), ko je poudarek na arheološko-dendrokronoloških raziskavah na Ljubljanskem barju.

 

Povzeto po M. Selan (2015): S kolesom in peš po Vrhniškem in širši okolici, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika;

Vir:

Velušček A. (2004): Ljubljansko barje v dobi kolišč, Zgodovina v šoli – Novejši arheološki izsledki na Slovenskem, letnik XIII, št. 1–2; Ljubljana;

Velušček A. (2010): Koliščarji – o koliščih in koliščarski kulturi Ljubljanskega barja, 112 str., Založba ZRC SAZU, Ljubljana.