(delo in dom) Najbolj gospodarno je toplovodno talno ogrevanje, pri katerem lahko energijo za ogrevanje vode v ceveh zagotovimo na različne načine – bodisi z nizkotemperaturnimi kotli s hranilniki toplote bodisi s toplotno črpalko ali solarnim sistemom. Najmanj gospodarno je električno talno ogrevanje, saj je elektrika eden najdražjih energentov. »Električno talno ogrevanje je bolj namenjeno za ogrevanje posameznih prostorov, denimo kopalnic. Za celotno hišo ga ravno zaradi visoke cene električne energije ne svetujemo. V posameznih prostorih pa je smiselno v prehodnih obdobjih, ko še ne zaženemo ogrevalnega sistema, saj se hitro odziva in hitro ogreje prostor,« pravi Srečo Artač iz podjetja Tersus in doda, da lahko električno talno ogrevanje kombiniramo s toplovodnim (več >>>).
Za izvedbo toplovodnega talnega ogrevanja so na voljo različne sistemske talne plošče iz ekspandiranega polistirena, ki so na zgornji strani vakuumsko prevlečene s polietilensko folijo. »Plošče se razlikujejo po debelini toplotne izolacije ter obliki, višini in razporeditvi čepov na zgornji strani, vsem pa je skupno, da olajšajo vgradnjo cevi. Za prostore v novogradnji z normalno tlačno obremenitvijo in kjer je zahtevana izolacija udarnega zvoka, izberemo plošče z večjo debelino toplotne izolacije in višjimi čepi, ki so jim s postopkom elastificiranja spremenili mehanske lastnosti, da zagotavljajo dušenje udarnega zvoka, na primer. Za izvedbo talnega ogrevanja v obstoječi hiši, ki jo obnavljamo in kjer smo omejeni s skupno debelino oziroma višino slojev, pa imamo na voljo tanjše plošče s 15 milimetri toplotne izolacije in nižjimi čepi,« pojasnjuje Kunič in doda, da polaganje cevi talnega ogrevanja neposredno na armaturno mrežo ni priporočljivo, ker armatura povzroča oksidacijo cevi in njihovo razpadanje, posledica tega pa je puščanje vode v tlaku.
Kako bodo položene cevi talnega ogrevanja, je odvisno od karakteristik ogrevanega prostora, najbolj optimalno izvedbo bo svetoval projektant pri izračunu in dimenzioniranju strojnih inštalacij. Kakor pravi Kunič, v praksi velja normativ, ki predvideva sedem metrov cevi na kvadratni meter, obstaja pa tudi pravilo, ki določa, da so cevi gosteje položene proti hladnim stenam in na najbolj obremenjenih delih površin.
Po končanih inštalacijskih delih pride na vrsto izvedba estriha. Ta je lahko mavčni (anhidritni), samorazlivni ali klasični betonski. Za optimalno delovanje talnega ogrevanja je pomembna debelina estriha. Prevelika debelina lahko povzroči velik fazni zamik, kar pomeni, da bo tlak v prehodnih obdobjih, ko temperature zelo nihajo, potreboval veliko časa, da se segreje ali ohladi. Optimalno temperirani prostori zahtevajo odziven tlak, ki mora imeti ustrezno toplotno zmogljivost, da preprečimo omenjene težave. »Minimalna debelina estriha je 35 do 40 milimetrov, tako da se toplotna energija še lahko enakomerno porazdeli po površini. Najboljše toplotne izkoristke dosežemo pri debelini estriha od 45 do 65 milimetrov.
Pred polaganjem zaključne talne obloge mora biti estrih ustrezno suh. V betonskem estrihu sme biti 1,7 odstotka vlage, v anhidritnem pa 0,2 odstotka. S pravilnim postopkom sušenja dosežemo tudi dimenzijsko stabilnost estriha na temperaturna nihanja. »Temperatura ogrevalne vode povzroči raztezanje ogrevalnih cevi in s tem raztezanje estriha, v določenem času se napetosti v betonu izenačijo. Betonski estrih lahko začnemo sušiti (brez dodatkov, ki pospešujejo kemično reakcijo sušenja) po 21 do 28 dneh, kolikor traja čas kemične reakcije pri strjevanju betona, lahko tudi drugače, odvisno od dodatkov in navodil izvajalcev, pri anhidritnih estrihih pa po približno sedmih do 15 dneh. Tudi če se estrihi posušijo po naravni poti, stabilizacija podlage zahteva zagon ogrevanja po predpisanem postopku.