Rastlinstvo Ljubljanskega barja lahko razdelimo v vsaj pet značilnih skupin, v rastlinstvo mokrotnih travnikov, rastlinstvo ob osuševalnih kanalih in potokih, rastlinstvo visokega barja, rastlinstvo zaraščenega barja ter na rastlinstvo ob stiku Barja s trdinskim svetom obrobja in osamelcev.

Ko zgodaj spomladi odteče voda z barjanskih travnikov, se iz poležanih trav najprej požene močvirski tulipan, do prve košnje pa mokrotne travnike barvito okrasijo še druge cvetlice – rožnate kukavičje lučce (cvetovi sestavljajo rahlo socvetje, venčni listi pa so svetlo rožnate barve in so močno nacepljeni – tako kot kukavičje oglašanje je tudi kukavičja lučca znanilka pomladi), rumene zlatice (vse vrste so strupene za živino), rumeni cvetovi močvirskega grinta, rožnatobeli cvetovi močvirskega ušivca, rožnati cvetovi travniške penuše (s čaji iz travniške penuše si ljudje lajšajo bolečine in krče, iz mladih listov pa se pripravijo tudi juhe in solate), beli cvetovi navadne božje milosti in ozkolistnega munca, modri zvončki močvirskega svišča, roza stožčasti cvetovi navadne krvenke, več vrst čudovitih travniških orhidej, med njimi vijoličasta močvirska kukavica, drobni beli cvetovi baldrijana, divjega korenja in drugih kobulnic (koriander, kumina, peteršilj, koper), na močvirnih travnikih pa od maja do junija cveti tudi poletni veliki zvonček z do pol metra dolgimi pritličnimi listi in s tremi do sedmimi belimi kimastimi cvetovi, podobnimi cvetovom kronice, le nekoliko manjšimi, ki se odpirajo eden za drugim. V Sloveniji ni pogost in je zavarovana vrsta, vključena v slovenski rdeči seznam ogroženih rastlin. Precej redki sta tudi barska vijolica in Loeslova grezovka, za katero vprojektu Natura 2000 velja poseben režim varovanja. Poleti obarvajo travnike rdeče cvetovi čistca, kot zadnji pa že na jesen zacvetijo še nežni, beli cvetovi močvirske samoperke.

Ob potokih in kanalih rastejo bleščeče rumena kalužnica, rumena močvirska perunika (iris), vodni popnjak, vodni blatnik, ki z listi mnogokrat prekrije celotno vodno površino, razni šaši in navadna kalužnica, do pol metra visoka rastlina z zlatorumenimi cvetovi jajčaste oblike. Rahlo strupeno rastlino oprašujejo žuželke, v dežju pa rastline same poskrbijo za oprašitev in sicer z odprtimi cvetnimi listi, ki omogočijo prenos pelodnih zrn na brazdo pestičev. Na zaraščenem delu barja prevladujejo jelša, hrast, rdeči bor in breza. Za barje so značilni neskončno dolgi, do dva metra široki pasovi lesene vegetacije, predvsem črne jelše, ki podobno kot odtočni kanali fizično razmejujejo parcele različnih lastnikov in so razpredene po vsem Ljubljanskem barju.

S posebno habitatno direktivo so v okviru Natura 2000 varovani habitatni tipi Ljubljanskega barja – ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi, ilirski bukovi gozdovi, obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolesna loka), bazična nizka barja, nižinski ekstenzivno gojeni travniki, nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem, travniki s prevladujočo stožko na karbonatnih, šotnih ali glineno-muljastih tleh, jame, ki niso odprte za javnost ter vodotoki v nižinskem in montanskem pasu z vodno vegetacijo.

Barje je izredno bogato z raznovrstnostjo rastlinskih vrst (preko 60), ki imajo ob pravilni uporabi tudi zdravilne učinke.

 

Vir: M. Selan: S kolesom in peš po Vrhniškem in širši okolici, Vrhnika, 2015